Za vse tiste, ki jim opraviti tehnicni pregled avtomobila predstavlja veliko muko, no saj po eni strani jih kar razumem,
potrebno se je odpeljati vse do AMZS-ja, cakati v vrsti kake pol ure,
na koncui te zavrnejo, ker profil gum ne ustreza zakonodaji, pa gremo
do mehanika, ki ga slucajno ni doma in te naroci komaj v cetrtek...
No, Nova Zelandija ima malce drugacen
sistem. Osebno se mi zdi malce bolj enostaven. Najlepsa stvar je v tem, da je kar poceni, in da ne potrebujes nikakrsne papirologije,
dokumentov, prometne itd.
Torej: 12.3.2014 zgodaj zjutraj...
Vstanem, pojem zajtrk – musli z
jogurtom, kot se za sportnike spodobi, iz zepa vzamem vizitko neke
delavnice, katero mi je prejsnji dan priporocil Franc. Po kratkem googlanju
ugotovim, da je delavnica prakticno za ovinkom. Super!
Se vsedem v avto in se odpeljem tja –
opraviti WOF (Warranty of fittnes = tehnicni pregled). Po poti malo
spremljam okoliske delavnice, vse imajo WOF tablo pred vhodom.
Kaj ni
to super, si mislim, da lahko tehnicni pregled opravis kar pri prvem mehaniku pred hiso?! No vseeno zrtvujem svojih 5 minut in se odpeljem
malo dlje. Glede na to, da servisa na avtu se nisem naredil moram na
pregled k strokovnjaku, za kar mi je Franci zagotovil, da je mojster
poceni, in da naredi stvar kot se spodobi...
Zavijem v industrijsko cono na Huia st., in kar se dvakrat zapeljem mimo delavnice preden jo opazim. Mala
zakotna, skoraj zapuscena delavnica. Nad vhodom ze zbledel pano Alaa Automotive. Parkinga skoraj ni. Nekaj avtomobilov parkiranih spredaj, skoraj na
cesti, tako da svojega pac parkiram 100m bolj naprej.
Pridem not, omenim da me je posilja...
“Ye, Ye, Franc sent you!” se preden se uspel povedati do konca. Ocitno sem bil najavljen, kar mi je za moment dalo nek obcutek sigurnosti. A
vseeno, z mehaniki je potrebno biti previden, saj ti vzamejo toliko
kolikor jim das, pa se delo ti zaracunajo za povrh.
Mojstru sem povedal, da moram narediti tehnicni regled. Rekel je, da me bo vse skupaj stalo 30$, kar bi po domace zneslo nekje okrog 20 evrckov. Avto sem zapeljal na dvigalo,
polgledal je pod njega, pa se malo med kolesi, preveril je luci in
ugotovil, da mi desna stop luc ne dela, pogledal profil gum in na moje zacudenje tudi varnostne pasove... jih vse lepo vpel in preveril ali drzijo.
To je bilo vse!
Ampak mehanik ni dober mehanik, ce te
spust iz delavnice brez opraviti vsaj manjse popravilo!
"Sprednje zavorne ploscice je potrebno zamenjati" je rekel mojster. No, res je, da so bile ze malo obrabljene, a bi po
mojem mnenju tehnicni komot opravil tudi s starimi. A ker me nihce ni vprasal za mnenje, so mi sprednje zavorne ploscice menjali kar takoj
na mestu, pa se zarnico desno zadaj, in mi za mojih 15 min cakanja
zaracunali 120$.
Ko sem stvar preracunal v evre se mi je zdelo smesno
poceni! Saj toliko stanejo samo ploscice!
Mojstru sem dal denar in ga vprasal po
papirjih, ta pa me je debelo pogledal in rekel; “Kaki papirji neki?
Saj je vse v racunalniku.” Velel mi je naj se odpravim na posto, da
uredim se registracijo in to bo to.
Tako je! Na posto!
Zapeljal sem se do poste na koncu ulice,
kjer sem samo povedal svoje ime, placal 70$ in registracija je bila
opralvjena! Kaj pa prometna? Potrdilo o opralvjenem tehnicnem? Pa
moja osebna? Le cemu neki?
Dobil sem kartoncek, s podatki o
registraciji, katerega se postavi na vetrobransko steklo (to
je bolj v opomnik voznikom, da ne pozabijo kdaj morajo spet na tehnicni – varuhi pravice
imajo tako ali tako vse potatke v svojih iTelefonih - vec o tem v
prihajajocem blogu).
Med tem, ko sem gospe na salterju
recitiral svoje ime, sva ugotovila, da sem se pred kratkim
preselil. Na moje zacudenje, je kar sama popravila naslov mojega
bivalisca v sistemu (free of charge).
Pred odhodom pa me se vprasala lai mi lahko se s cim ustreze... Ja, ni kaj rec, osebje na Nov Zelandskih postah je kar dobro postrojeno.
Pa saj, zakaj bi tezil ljudem
na obcini, da popravijo naslov mojega bivalisca, ce lahko to storim kar na
posti, medtem, ko registriram avto? Pa gre vse to brez dokumentov?
Morebiti se bom na tem
koncu sveta se cesa naucil...
Za konec pa se to... ker sem z avtom tako hitro
opravil, sem se odlocil prihranjeni cas porabiti za kajtnaje. Tako
sem se s svojim speedom3 odpravil se eni light-wind dogodivscini na
proti.
Nauk zgodbe je:
P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar